Nosila je dolgo kito z lepim rdečim, oči so gledale pametno, in tisti otroci, ki imajo velike in pametne oči, imajo dušo, podobno najfinejši struni - zazveni ob najlahnejšem dihu življenja in zveni neprestano; poslušaš, in to je čuden, tako sladke bolečine, tako sladkega upanja poln zvok... No, jaz sem poslušal, pogledal sem ji z začudenimi, od prevelikega veselja prestrašenimi očmi naravnost v dušo in samo enkrat v življenju sem videl enako.
Otroka sva bila oba in takrat sem spoznal, da jo ljubim, spoznal sem to na svoji ljubosumnosti.