Lep večer je bil, luna je vstajala izza visokih streh, hladnejši veter je pihal od zahoda... Stopala je tako lahko in fino, moja lepa dama, privzdignila je krilo do gležnjev in je stopala lahko in fino po stopnicah od luninih žarkov, po lepih svetlih stopnicah, ki so segale do neba, v neizmernost. Še malo je zafrfotal od daleč pajčolan na njenem klobuku, zafrfotal je kakor komaj viden oblaček na nebu in vse je izginilo.