Ne bo treba, da bi me oblekel, da bi žejno napojil in lačno nasitil; druge so šle v svet, pa so se vrnile z doto; kolika bo šele moja dota, ko bom mislila nate in se ne bom veselila in ne bom oblekla židane jope, dokler se ne vrneš!“
Od same prešerne radosti se je zasmejal naglas.
”Vse je tako svetlo pred nama, kakor da bi videla do konca -- pa sva jokala in vzdihovala brez nehanja!