je bil glasán in vesel, Pavletu je ležalo na srcu kakor črn kamen; vesela beseda ni hotela iz ust, vesel pogled ne iz oči.
Ves teden se je klatil po mestu; Pavletu ni bilo do veselja, do pijače in do ljudi; sam je bil; s povešeno glavo in stisnjenimi pestmi je hodil po izbi od jutra do noči. Na Mano je mislil, ki čaka vsa vesela nanj, in na tiste ljudi, ki žive po dva in tri dni od ene same skorje kruha, na cesti zasačene.