”Če je njo tako ranilo, kako bo ranilo šele mene!“ je pomislila v svojem strahu; povesila je glavo in ni več videla ne zelenih lok, ne košatih kostanjev.
Do sobote je domovala pri, v soboto pa se je napotila tja, kamor je list veleval.
Prišla je v visoko, čisto novo, gosposko hišo; skoraj si ni upala, da bi prestopila prag; pokazali so ji pot na dvorišče.