pa je bilo ob takih besedah srce še bolj malodušno in plaho, nego je bilo poprej.
”Če je njo tako ranilo, kako bo ranilo šele mene!“ je pomislila v svojem strahu; povesila je glavo in ni več videla ne zelenih lok, ne košatih kostanjev.
Do sobote je domovala pri, v soboto pa se je napotila tja, kamor je list veleval.