”Vedela boš sama, kadar boš vse videla in spoznala, ne bo dolgo!“
pa je bilo ob takih besedah srce še bolj malodušno in plaho, nego je bilo poprej.
”Če je njo tako ranilo, kako bo ranilo šele mene!“ je pomislila v svojem strahu; povesila je glavo in ni več videla ne zelenih lok, ne košatih kostanjev.