Strop je bil nizek, vzduh težak in vroč. Tik poleg Pavleta je ležal na svoji culi star človek, najbrž tudi bolan, ker je bil ves zasinel v obraz; ogovoril ga je, pa ni razumel njegove govorice. Vsenavzkriž so govorili, razumel pa ni nikogar in nič mu ni bilo žal.