Ugledal je svoj dom, svojo sirotno bajto; vabila ga je s samotnimi očmi, dvoje praznih oken je strmelo nanj: ”Kod hodiš, kam si šel? Nate čakam, nate mislim; brez slovesa in brez pozdrava ne gre otrok od matere.“ Stopiti je hotel na klanec, prestopiti prag, in ni mogel.