Kadar so noge odpovedale, je počival, kjer je bilo, ali v samotni veži, ali na kupu kamenja, ali kar na ulici; dokler ga niso pregnali. Spotoma, že pod, je ugledal na polici pritličnega okna velik kos kruha, ki ga je bil tja položil razvajen berač. ”Vsaj pol očesa božjega še gleda name,“ je ves vesel pomislil.