»Pozno je že!« je izpregovoril; glas mu je bil tih in boječ; strah ga je bilo tišine in ni se je upal žaliti.
Komaj je izpregovoril, se je oglasila v odgovor ura v sosednjem stanovanju; zid je bil tenak in slišali so čisto natanko hreščeče, ubite udarce, ki so rezali v tišino kakor s skrhanim nožem. Ura je bila pokvarjena; bílo je in bílo neprestano, našteli so trinajst udarcev; nato je zahreščalo, kakor da bi se vrtilo s čudovito veliko število drobnih kolesc; in vse je bilo tiho.