Zdaj jih je opazila in sama se je prestrašila nerazumljive bojazni, ki se je plazila polagoma v srce in je rasla zmerom bolj.
Mati je hodila vse popoldne po izbi, zmerom od duri do okna, glavo sklonjeno, roke prekrižane na prsih. Vsi so bili spodaj, in, in tudi je pogledala v izbo samo časih in se je vrnila pred hišo na prag.