Gledali so in so ga videli tam na pragu še zmerom; senca je bila tam, dasi so se bile duri že narahlo zaprle in ni bilo več nikogar na pragu. In ko so opazili, da ni nikogar več na pragu, so se pričeli tresti kakor v silnem mrazu, glasu pa ni bilo iz ust.
Temna je bila izba in tiha, zunaj je potrkavalo še zmerom.