Ker se mi ni mudilo, sem legel pod jablan ob cesti in sem bral Shakespearja; ne vem, katera drama je bila; toliko vem, da me je vsega prevzela nepoznana in čeznaturna lepota, da me je nasitila in napojila in da mi je že sijalo v obraz vroče opoldansko sonce, ko sem vstal.
Omamljen, ves v sanjah, sem šel dalje po beli cesarski cesti in sem prišel do tiste krčme, ki se mi je popotniku vselej tako prijazno nasmehnila izza topolov. V tisti krčmi pa je bilo takrat lepo in mlado dekle.