Tako težak mi je bil korak, kakor da sem bil ves dan hodil tisto pot, ki je tri ure hodá. Videl sem že vse, kakor je v resnici bilo: najdražji obraz razglodan od skrbi, najmilejše oči objokane, najblažje ustnice trepetajoče od pritajenega ihtenja ... Zmerom sem ljubil večerne sence; kadar so mi v lica dahnile, me je bilo strah.