nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Večer na vrtu/Črtice 1914, poved v sobesedilu:
Iz sence se je svetil njen beli obraz, čutil je tik poleg sebe gorkoto njenega telesa, ki ga je nekoč trepetaje objemal, videl je smehljajoči drget njenih ustnic, ki jih je tolikokrat do brezsoplosti in do krvi poljubljal, videl je nad rahlo upognjenim vratom tisti temnikasti, ki se je bil tolikokrat z zobmi zagrizel vanj, da se mu je od slasti in bolečine zleknila in zvila v objemu kakor vrbova mladika ... in bil je miren, tako da se je čudil sam svojemu miru ter še bolj se čudil, da je ta mir tako prijeten in sladek, kakor mesečina, po spomladanskem nebu razlita.
”Ali se še spominjaš ...?“ je rekel počasi, ali koj ga je bilo besede sram, zazdela se mu je neprimerna, neumna in razžaljiva, kakor da bi vsakdanja, nepoklicana roka odstirala zagrinjalo v blagoslovljen hram.
”Seveda se spominjam!
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani