Na čelu, na sencih, na vsej duši njegovi je ležalo breme in preslab je bil, da bi ga vzdignil, treščil ob tla... Kaj niso bile osebe že čisto jasno pred njim? Kaj ni videl drame že dovršene na odru, slišal ljubeznivih in trpkih, nežnih in surovihbesed, živahnih dvogovorov, slišal korakov ljudi, ki so odhajali in prihajali?