je ljubila poezijo in poete, zakaj vse ženske, ki imajo zelenosinje oči, so pokvarjene, njih okus je nenaraven. Tako je prebirala vse slovenske pesnike od do in ljubila jih je lepo število; gledala je za, kadar je stopal po Poljanskem nasipu s pipo v ustih, za, kadar je hodil z dolgimi koraki in vihrajočo suknjo po istem potu in ozrla se je čelo, kadar je šla mimo kavarne, kjer je sedel ob oknu, privzdigal obrvi ter si brisal naočnike...
Nebo je gorelo v belem plamenu; mirno, leno se je pripogibalo rumeno klasje - mirno, leno morje daleč do obzorja, kjer so se dvigali nizki holmi kakor zaviti v siv dim.