nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Uboge rože, poved v sobesedilu:
Njen obraz je bil podolgast, malo suh, oči so gledale nemirno in obrvi so se tresle in so se nižale. Sonce je bilo zelo visoko na nebu, svetilo se ji je izza drevja v oči, palilo ji je čelo in lica, ali bledota ni oživela, samo ustnice so bile temno rdeče. Upirala se je z nogami krepko v tla, da bi je ne prerili preko jarka; v rokah je tiščala sončnik in časih je pogledala, če ji niso odtrgali lepe bele pentlje od držaja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani