nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Uboge rože, poved v sobesedilu:
In glej, rože so začutile, da so doma, polagoma so se napenjali zgrbljeni listi ... dà, polagoma so se odpirale prestrašene oči in zasmejale so se, ko so ugledale nad sabo ljubeznipoln materinski obraz. Zasmejale so se in se samo še nalahko stresale od prestane bolečine, od strašnega spomina ... Tudi Štefi je zatrepetala časih nenadoma - kakor da bi bili šli neusmiljeni vozovi preko njene duše ...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani