nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Uboge rože, poved v sobesedilu:
Kolesa so trla in trgala neusmiljeno tiste nežne bele lističe, tiste komaj še razvite bele popke, tiste nedolžne glavice poznih šmarnic. In Štefi je videla, kako so se lističi zvijali, kako so trepetali od bolečine ... slišala je, kako so vzdihovali in stokali. Že je sama začutila bolečino, kakor da bi vozila kolesa preko njenih nog, njenih rok, preko njenega obraza ... in stokala je sama in prosila usmiljenja ...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani