nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Uboge rože, poved v sobesedilu:
Štefi je stala ob jarku, tresla se je, solze so ji zastirale oči. Švigali so mimo nje, zakopani v blagodišeče cvetje, debeli, odurni ljudje, trdi obrazi, ki so se ozirali s preglobokim zaničevanjem na pisani špalir, na tiste suhe roké, ki so se iztegale po rožah in nageljnih, na oči, ki so gledale pobožno, vdano, vse polne plašnega suženjstva ... Ali Štefi ni videla ne tistih obrazov, ki so švigali mimo - celo kneginje Metternichove ni videla - niti onih, ki so drgetali zraven nje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani