nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Uboge rože, poved v sobesedilu:
In zdaj so se vrstili vozovi, drug za drugim, v urnem diru; aleja je bila tako široka, da je vozilo deset vozov vštric, tesno drug ob drugem, drug za drugim, tako tesno, da so se stegali penasti gobci belcev po rožah,, nageljnih v sprednjem vozu. Bleščeča, omamljiva, slepeča belina kamor so bežale utrujene, vznemirjene oči. Zrak je bil ves poln čudovite, opojne mešanice najrazličnejših vonjev;, veseli vonj bele rože se je mešal s težkim, sanjavim duhom blede tuberoze, s plebejsko dostojnim vonjem nageljnov, z melanholičnim vonjem neokretnih, molčečih lilij ... in vmes, kakor neprijeten krik iz težke tišine, kakor rdeča, umazanaluč iz tople noči - zoprn duh potu, tisočerih človeških teles, hlap iz tisočerih grl, iz tuberkuloznih prs ...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani