nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Uboge rože, poved v sobesedilu:
In množica se je ruvala, suvala, trla se, ženske so padale v gneči na kolena, trgale so se za umazane, poteptane nageljne, ki so izgubili v potni roki debele židovske dame vonj in barvo.
”To je gospa, to je gospod ... ... ...“ se je razlegalo ob poldrugo uro dolgi aleji in ženske so vtikale s trepetajočim spoštovanjem poteptane nageljne v nedrije, zakaj doteknila se jih je bila najbogatejša dama, dobrotnica vesoljnega proletariata, žena fabrikanta, ki mu je služilo dve tisoč sužnjev, gospa ... ... ... In zdaj so se vrstili vozovi, drug za drugim, v urnem diru; aleja je bila tako široka, da je vozilo deset vozov vštric, tesno drug ob drugem, drug za drugim, tako tesno, da so se stegali penasti gobci belcev po rožah,, nageljnih v sprednjem vozu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani