nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Uboge rože, poved v sobesedilu:
Sonce je bilo zelo visoko na nebu, svetilo se ji je izza drevja v oči, palilo ji je čelo in lica, ali bledota ni oživela, samo ustnice so bile temno rdeče. Upirala se je z nogami krepko v tla, da bi je ne prerili preko jarka; v rokah je tiščala sončnik in časih je pogledala, če ji niso odtrgali lepe bele pentlje od držaja.
Že so prihajali prvi vozovi in v špalirju se je zganilo, valovanje je bilo močneje, posrečilo se je nekaterim ženskam, da so se pririle v prvo vrsto, sopeče, potne, raztrgane, lase odvezane in razkuštrane.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani