Sinjeoki mladi junak, svojega roda poslednji, je izginil brez sledu, pobegnil čudežno iz zaprte in zadelane kajbe.
Vzdramil sem se ponoči, planil trepetaje kvišku, kakor da je bil kdo s čisto človeškim, hudodelskim glasom vzkriknil pod oknom, oznanil s smehom in jokom svojo strahotno slavo.