Bil sem v kraju, ki ga prej še nikoli nisem videl, tudi v sanjah ne; pa vendar se nisem čudil prav nič, da sem tam - bilo mi je vse tako naravno, znano in domače, kakor da sem v svoji prijazni izbi na. Sila prostrana dvorana je bila; zdelo se mi je, da nima sten, v toliko daljavo so bile razmaknjene. Polumrak je bil v dvorani; visoko od stropa je motno svetila zastrta luč, tako da je bil ob tem komaj razločnem spominu na svetlobo in dan še pustejši.