Sklonil sem se oprezno čezenj, da bi mu natanko pogledal v obraz. Otrok je bil zares, še dete skoraj; niti sence ni imel pod nosom, na nežno vzbočeni zgorenji ustnici. Kakor sem ga gledal od blizu, so mi začele trepetati roke, ki sem se opiral nanje, mi je začel trepetati ves život - seglo mi je globoko v dušo, udarilo me po sredi srca nekaj črnega; temotnega, čisto neznanega, čemur ni in ne more biti imena.