Z očmi, odprtimi nastežaj, sem hotel odstreti do kraja; ali kraja ni bilo - seženj za sežnjem se je udiral sam váse brez konca. Podolž in počez so se vrstile slamnice, tako nagosto položene, da je časih druga za polovico visela na drugi; vrste so se daleč tam, Bog vedi kje, izgubile v temo.
Tik poleg mene je ležal mlad človek, ki je imel obvezano glavo; dihal je tako lahko in mirno, kakor diha speč otrok.