In vsakdo med nami, kdorkoli in karkoli je bil, je potožil brez besed: ”Lahkonoge, jasnooke, mlade sanje - kje so?“ In vsakdo je razodeval na mrtvaško spačenem licu, v osteklelih, zakrvavelih očeh podobo neusmiljenega gospodarja: brezdanjo grozo, neizmerno bolest in nad obema črno jezero nezaupanja, zlobe in sovraštva. Spogledali smo se, povesili smo oči in smo spoznali, da smo si v strahoti bratje, kakor si v jasni, pomladanji lepoti življenja nismo bili.