nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Tujci, poved v sobesedilu:
Nekoč, na jesen, ga je obšlo globoko, presilno hrepenenje. Bil je zvečer na holmu; vsa dolina se je topila v zlati luči, a sonce se je pomikalo vedno dalje, vedno niže, - nekaj neizmerno krasnega, velikega se je oddaljevalo od njega, poslavljalo se je, odhajalo, in ob slovesu se je še oziralo za njim, vabilo ga je s sabo. Prsi so se mu širile, in zaihtel je, da se mu je streslo vse telo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani