nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Tujci, poved v sobesedilu:
Ustnice so se ji stresle, skoro je bil to smehljaj, skriven, zaupen, kakor se nasmehne prijatelj prijatelju, ki vesta oba lepo, globoko skrivnost in se veselita, kako hodijo drugi mimo, resno, dostojanstveno in vendar tako neizrekljivo smešno, - tujci so, prav ničesar ne vedo o tisti skrivnosti.
Potem je časih sedel poleg nje ob oknu, dopoldne, kadar je šla v mesto, ali zvečer, ko se je vrnil z ulice.
”Kaj misliš,,“ jo je vprašal, ko je sijala v sobo večerna svetloba in sta bila sama v mraku, ”kako bi bilo dobro umreti, počasi, mirno, kakor zahaja sonce?“
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani