nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Tujci, poved v sobesedilu:
Šel je časih kakor slučajno mimo nje, doteknil se rahlo njenih rok, njenih lic. Ustnice so se ji stresle, skoro je bil to smehljaj, skriven, zaupen, kakor se nasmehne prijatelj prijatelju, ki vesta oba lepo, globoko skrivnost in se veselita, kako hodijo drugi mimo, resno, dostojanstveno in vendar tako neizrekljivo smešno, - tujci so, prav ničesar ne vedo o tisti skrivnosti.
Potem je časih sedel poleg nje ob oknu, dopoldne, kadar je šla v mesto, ali zvečer, ko se je vrnil z ulice.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani