nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Tujci, poved v sobesedilu:
Le kdajpakdaj se mu zasveti pred očmi, prsi se mu razširijo - zalesketalo se mu je v sanjah gozdno zelenje, odprla se je za trenotek nad njim neizmerna modrina neba; začudi se in prestraši, pogleda z velikimi očmi, lovi s trudnim spominom krasno sliko - ali izginila je, ostavila je v sobi samo še tenák trak svetlobe, ki trepeče na steni, se bliža omreženi linici ter se izgubi ... Domačega se je čutil po teh ulicah, med temi ljudmi. Beznice, ki je prej zahajal vanjo, že dolgo ni videl; ne vabilo bi ga tja, tudi ko bi imel denarja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani