nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Tujci, poved v sobesedilu:
Drugače so bili ti obrazi vdani, zamolkli, od skrbi surovo razbrazdani; to je bila vdanost jetnika, obsojenega v dosmrtno ječo; prve tedne je uporen in divji, da ga je treba kovati v težko železje, ali naposled se privadi, umiri se in gleda topo predse. Le kdajpakdaj se mu zasveti pred očmi, prsi se mu razširijo - zalesketalo se mu je v sanjah gozdno zelenje, odprla se je za trenotek nad njim neizmerna modrina neba; začudi se in prestraši, pogleda z velikimi očmi, lovi s trudnim spominom krasno sliko - ali izginila je, ostavila je v sobi samo še tenák trak svetlobe, ki trepeče na steni, se bliža omreženi linici ter se izgubi ... Domačega se je čutil po teh ulicah, med temi ljudmi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani