nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Tujci, poved v sobesedilu:
Okno je bilo odprto in v sobo je prihajala siva, nedoločna svetloba: odsev uličnih svetilk in neba, razsvetljenega od neštevilnih luči, ki je bilo potopljeno vanje vse mesto, kakor v zvezdnato morje. Njune besede so bile poluglasne, mehke, jecajoče, in ustnice so se sesale v ustnice, trepalnice so se zapirale. - Nič več sedanjosti in ne prihodnosti, sama neizmerna ljubezen, brez časa in brez konca ...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani