nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Tujci, poved v sobesedilu:
Zato je bilo sonce tako bledo in zaspano, kadar je posijalo v mesto; žarki so bili vse oprašeni, umazani in onemogli, ko so prisijali trudoma skozi gosti do okna, v sobo.
Na večer sta se vrnila v mesto; po ulicah je bilo še svetlo in živahno, niti svetilke še niso bile prižgane. Namesto, da bi spremil do njenega doma, jo je popeljal s sabo; ”da ji pokaže svoj ateljé“, je rekel, toda popeljal jo je s sabo samo zategadelj, da bi prestopila njena noga prag njegovega stanovanja, da bi se enkrat zasmejale njene ustnice v njegovi sobi, da bi potem, ko bi je že davno ne bilo, vedno še trepetali njeni veseli pogledi na stenah, da bi bila vsa soba za zmerom polna njene lepe mladosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani