Jaz sanjam v tihem objemu njegovem in vijolice duhté in luna sije izza črnih topolov ... Luna je sijala izza črnih topolov in izprehajali smo se s tihimi, skoro boječimi koraki po samotni cesti, prepreženi z dolgimi sencami. Vsi drugi so ostali zadaj. Jaz in sva čula komaj zdaj pa zdaj glasno besedo tam daleč izza ovinka.