Polglasno sva govorila nevažne, vsakdanje stvari; preteklosti se ni dotaknila ona in nisem se je dotaknil jaz; toda čutila sva obádva, kakó je objemala najini duši z vedno tesnejšim objemom ... Za hip sva umolknila; tisti čas so se zazibale gardine v lahnem vetru; skozi okno je zasijal tenek trak rožnate svetlobe ter vztrepetal v njenih zlatih laséh ... Njene besede so bile takó tihe, pol nezavedne, da je slišala njen glas samo moja duša.