Nastopil sem svojo vsakdanjo pot: -- brez namena križem po cestah, skozi šum in gnečo. Poleg mene govoré ljudjé, prikaže se za trenotek dvoje ljubkih očesc, zadene se óbme suh filister s spodobno ostriženo brado, ob oglu zakričí nad mano rdeč plakat, -- in moje sanje se zibljejo kot gondola na zelenih valovih ... Ej, moje sanje! ... Tam je izginil krasen obrazek, oči kot dve grlici, bradica fina, polt od mehkega žameta; -- ali nisem božal ta krasni obrazek tam v skriti lopi, v samotnem grajskem parku?