Slikal jo je in ko se je ozrl na platno, se je ozrlo tudi nanj s platna, izza temnih vejic in on se je stresel, kakor da bi se bil domislil nečesa strašnega iz polpozabljene preteklosti. Pogledal je na zofo z dolgim, prestrašenim pogledom; slonela je, gledala nanj izza temnih vejic smehljaje in vprašujoče; v enem samem trenotku so mu upadla lica, zarezale so se od oči do ustnic grde gube.