Lep trenotek je bil in minil je čudovito hitro, še predno so veneli prvi listi na kostanju...
Zdaj je bila izba prazna, utihnilo je velikonočno zvonjenje zunaj, komaj da je še sijalo sonce. In prazne stene so gledale z velikimi belimi praznimi očmi in groza ga je bilo, kadar se je nagnil dan in so prihajale sence iz kotov, plazile se bliže ter segale proti njemu...