In stopil je, sklonil se je, posegel je, kakor da bi zajemal vode v perišče ter je spravil v suknjo zadnji ubogi ostanek te uboge zatemnele pokrajine. Spravil ga je v suknjo in je odkobalil, na vso tiho zemljo je legla noč...
se je nasmehnil topo; tako mu je bilo, da bi pljunil dol, poslovil se z odurno psovko...