Kako neprijetno je to čakanje, kako nizek je ta strah v srcu, kako neskončno nizko je to upanje v srcu!
Zgodilo se je tiste dni poslednjikrat, da je stal Riba na balkonu, na tistem balkonu, odkoder je gledal nekoč po neizmerni sončni pokrajini. Tiha je bila zdaj pokrajina in mrtva, dolge sence so se plazile preko nje, je legal nanjo.