Povrnem se s skesanim srcem, z lepo dozorelo pametjo. Pa nikar ne misli, dragi, da me je napravilo stradanje tako klavrnega, ali pa že tako težkega, da komaj še hodim. Ko bi bil vesel in krepak in svetega življenja poln, ne zgodilo bi se bilo z mano drugače, le malo pozneje morda in bolj polagoma, kar bi bilo še neprijetneje.