Tam, glej, se je vzdignilo mahoma, silno, od vzhoda do zahoda se je vzdignilo, od zemlje do neba; ob rob ravni so se bile uprle silne roke, vzraslo je truplo velikana - pogledala je domovina sama sebi v obraz in je zardela od radosti...
Riba je stal na balkonu svoje hiše; lasje so mu povihravali nad čelom, v dolga, suha lica je bila stopila kaplja rdeče krvi, oči so gorele...
Kaj nisem jaz gospodar tej lepoti, ki ji ni kraja?