Zavijam se v tenko poletensko suknjo, trepetajoč, z zobmi šklepetajoč, in hodil sem v kraljevskemplašču preko zemlje, eno nogo še na Karavankah, drugo že na kraških vrhovih!
Kaj ni to sama plahost, trudna malodušnost? Kaj sem resnično že tako ubog, resnično že tako bolan?