Še Bog, da sem se rešil sam. Treba je človeku prebiti tisto krizo, na kakršenkoli že način. In kadar pride čas, se poslovi človek prijazno od vseh tistih lepih in pisanih misli ter gre svojo ravno filistejsko pot; služi si vsakdanji kruh, oženi se, vzgaja otroke in umrje v Gospodu...«