To si ti, ki sem jaz gospodar in suženj tvoj, ki sem ti dolžan življenje, kolikor ga je v meni. O sladka dolžnost, veselo trpljenje - pelje se tam sveti na burje drdrajočem vozu in jaz sam sem sveti in iz vseh deseterih prstov mojih lije dol zlato bogastvo v širokih pramenih! Švrkni, voznik, zamahni, poženi, še dalje preko svetle ljubljanske ravni, preko Raskovca, preko notranjskih lazov, nad kameniti Kras!