Vsenaokoli prazna pokrajina; dolga ravna cesta do obzorja in ob cesti samotno drevje, stokajoče v vetru. Da bi človek varno stopal, da bi bila tiha, gorka, poletna noč! Do gležnjev se vdirajo noge v blato, preko pokrajine reže veter s silno koso; že je ranjen ves obraz, roke krvavé; izza oblakov se je zasvetilo, zasvetila se je nad pokrajino, prsa se ji vzpenjajo naproti...